Zdravo

Odločila sem se, da blog prestavim na drugo stran.  

Če katero zanima me najdete na: https://iskanjesebe.wordpress.com/  ali pa na: https://www.facebook.com/iskanjesebe  

Bodite srečne in imejte se rade :)  

Prvi koraki - pojasnilo

Ko sem še enkrat prebrala vse skupaj, sem videla da sem napisala premalo podrobno, saj sem vključila le nekatere stvari, ki so mi pomagale. Nisem pa napisala celotne izkušnje, saj je bilo veliko dejavnikov, ki so mi pomagali, da sem se spravila na pravo pot.

Zato sem se odločila, da napišem nadaljevanje objave Prvi koraki in si bom zanj vzela malo več časa.

Za tiste, ki to berete, se vam že zdaj zahvaljujem za potrpežljivost.

Nova objava kmalu :)

Prvi koraki

Ko človek končno dojame kaj se z njim dogaja oziroma kaj je narobe, si lahko šele začne pomagati. Začetek je težak in tudi celotna pot ni vedno najlažja, pa vendar je z vsakim korakom malce lažje.

Tako sem se vprašala kako začeti. Ja le kako, Z MAJHNIMI KORAKI. Pa vendar se mora tudi dojenček najprej naučiti plaziti, preden se nauči hoditi. In sem sklenila, da se moram spet naučiti plaziti, da bom lahko shodila :)

Najprej sem se odločila, da se bom vsak dan vsaj enkrat nasmejala, kar je bilo na začetku kar težko. Čeprav imaš zraven to malo bitje, ki itak dela vseskozi kakšne "afnarije".

Potem da se bom pohvalila ko bom kaj naredila, pa tudi če samo za kakšno malenkost. Tako sem začela za vsako stvar, ki sem jo naredila poročati svojemu partnerju, v upanju, da dobim kakšno pohvalo. Na začetku mu je bilo kar malo čudno. Zato me je nekega dne vprašal, zakaj za vraga mu vedno govorim, kaj vse sem naredila. Pa se mu odgovorila: "Zato, da me boš kdaj tudi pohvalil. Mislim, da si to tudi zaslužim. Ne vem, da si to zaslužim."  Je bil kar malo začuden, meni se je pa vse skupaj zdelo super, sem se takoj počutila močnejše.

In ko nekaj čas vztrajaš z nasmehi in pohvalami, ti to tudi pride v navado. In vsak dan je bilo malo bolje. No pot je še dolga. Pa vendar sem zdaj videla tisto malo lučko na koncu tunela.

Ker pa sem bila še vedno tako zelo utrujena, lasje so mi še vedno odpadali, kot takoj po porodu (sem se že bala, da bom plešasta), sem šla do svojega zdravnika in me je zaradi golšavosti poslal na pregled ščitnice. Kjer so ugotovili, da imam izrastek in cisto na ščitnici in da mi tudi ona sama ne dela ravno najbolje. Tam so mi predlagali, da začnem uživati hrano z veliko joda, to je zaradi golšavosti. Tako sem počasi začela spreminjati prehrano. Ker še vedno ni bilo bolje, sem šla v lekarno in si kupila "stisnjenke iz alg" z dnevno količino joda. Ko sem jih jemala kakšen dober teden sem začela opažati, da imam končno nekaj več energije in vsak dan je bilo malo bolje.

V kontakt sem končno prišla tudi nazaj s prijateljicami, ki sem jih v času po porodu zanemarila. Redkokdaj sem si vzela čas zanje, vedno sem imela kakšen izgovor. In ker so res dobre prijateljice mi tega niso zamerile. Pogovori s prijateljicami so lahko pravi balzam za dušo, pa četudi se ne pogovarjaš o težavah. Seveda sem kdaj pa kdaj tudi pokritizirala svojega partnerja, taščo, tasta, tako pač je :) Včasih se je treba tudi malo "spihati".

Čas je bil za naslednji korak. Ker sem se že v "mladih" letih veliko ukvarjala s športom (žal sem se morala zaradi poškodb temu odpovedati), sem se odločila da bom začela s krajšo telovadbo vsak dan.
Doma imam že tako uteži, elastike in blazino za na tla. In tako ko je bil partner odsoten, sem si vzela 15-30 min časa da sem se malo razgibala. Ko je bil pa doma, sem pa to izkoristila in sem šla na hiter sprehod za 30 min. In to je bilo nekaj najboljšega, to je bila kot meditacija skupaj z psihoterapijo.

Med sprehodi sem se sprostila, bila sem samo jaz, brez obveznosti. Veliko stvari sem premlela v tem času, no to počnem še zdaj, le tempo je bistveno hitrejši, zdaj tečem :) Ja zaradi spremembe prehrane in redne vadbe sem toliko ojačala, da sem lahko kljub poškodbam lahko začela teči, nisem neki maratonec ampak vseeno moj utrip pospešim.

Po porodu mi je še kar nekaj kilogramov ostalo viška, oziroma jih še nikoli nisem imela tako veliko. Nikoli nisem bila suhica, ampak tako "popolnjena" pa še nisem bila.

Že večkrat sem opazila, da se ti včasih pojavijo ljudje v življenju, ki te ali kaj naučijo, mogoče ti njih, ali so ti enostavno v uteho. No jaz sem preko sodelavca spoznala nekoga, ki se ukvarja s prehrano, predvsem zdravo :). Ker sem se pri usklajevanju uravnotežene prehrane in seveda prevelike teže lovila, sem ga prosila za pomoč. z veseljem mi je svetoval in mi je glede na moje zdravstvene težave, predlagal česa naj se izogibam in kaj naj jem več. Za to pomoč sem še sedaj hvaležna.

Zdaj se lahko pohvalim, da sem od 1. avgusta pa do sedaj  prišla na meni normalno telesno težo, da ne govorim o količini energije, ki jo sedaj premorem, končno lahko dohajam sedaj štiriletnega sina. In tudi počutim se dobro v svoji koži.

Še vedno se držim rutine, da se nasmejem vsak dan vsaj enkrat, se pohvalim in redno si vzamem nekaj časa samo zase, čisto brez slabe vesti. Jaz sem v tej izkušnji spoznala, da sem močna oseba, ki se je sposobna imeti rada in tudi druge okoli sebe in to brezpogojno, še posebej svojega sina.

Ta izkušnja me je spremenila in zaenkrat še ugotavljam, kako in kaj, zato sem se tudi odločila za pisanje bloga. Vem pa da sem sedaj močnejša, zrelejša in mogoče malo modrejša :).

Vsaka mama potrebuje nekaj minut samo zase, se sprostiti. No to potrebuje vsak, še posebej v tem načinu življenja. Imeti se mora rada, ker če se imaš rada, si sposobna imeti rada tudi druge okoli sebe.

Jaz sem uteho in sprostitev našla v športu, katera druga jo bo pri branju knjige, druga pri ležanju v kadi, tretja ob kvačkanju.Vsaka mora pri sebi ugotoviti kaj je tisto, ki jo sprošča.

Bodite srečne in zadovoljne!

Iskanje sebe: Začetek oziroma konec

Iskanje sebe: Začetek oziroma konec: Pozdravljeni Odločila se se da se lotim bloga, saj sem prišla do točke ko sem ugotovila, da sem se izgubila in da se moram ponovno poiska...

Iskanje sebe: Tabu tema

Iskanje sebe: Tabu tema: Kot sem že v prejšnji objavi omenila, življenje se mi je obrnilo na glavo ko sem rodila. Celo nosečnost sem se veselila, kako bom s tem b...

Tabu tema

Kot sem že v prejšnji objavi omenila, življenje se mi je obrnilo na glavo ko sem rodila.

Celo nosečnost sem se veselila, kako bom s tem bitjem uživala na porodniški, bova hodila na sprehode, se crkljala, čas naju ne bo omejeval, pač pa bo to čas ko se bom prepustila tej ljubezni in navezanosti med mamo in otrokom.

No, žal temu ni bilo tako. Vsak dan je bil borba zase. Ravno sem šla zvečer spati, pa sem že morala vstati in nahraniti to malo nebogljeno bitjece. Tako je bila vsaka noč tako doooolga, pa vendar prekratka, saj se nisem nič odpočila oz. naspala. 

Ker smo živeli v zelo majhnem enosobnem stanovanju, sem se vedno trudila, da ja ne bi zbudila partnerja, saj je moral na delo sredi noči. Čeprav sem včasih upala da ga bo jok zbudil in bo vstal on in ga on porihtal, mogoče samo enkrat, da bi lahko malce odspala. Vendar imajo moški očitno v sebi inštaliran neki filter, da pač ne slišijo otroškega joka ;). 

Tako smo šli na prvi redni sistematski pregled k pediatrinji. Pa me vpraša kako sem in ji odgovorim: "utrujeno in zelo čustveno". Pa mi dogovori: "ja to je pa normalno, saj ste ravno rodili, so malce hormoni zmešani". 

Pa greva s sinom spet čez par mesecev na redni pregled. Sin je super, dobro se razvija in me celo pohvali kako lepo skrbim za vse skupaj. Pa me spet vpraša, kako sem jaz. Pa ji spet odgovorim, da se počutim utrujeno, vendar z nasmeškom (saj mamice se morajo smejati in biti vesele, žal se jaz nisem počutila tako), pa vendar sem se nasmehnila. In mi odgovori: "ja očitno še niste čisto k sebi prišli, pustite, času čas".

No na naslednjem, pregledu me sploh ni več vprašala kako sem, najbrž moram biti pač OK. Jaz sem se pa kislo nasmihala, ker morajo biti mamice pač vesele.

In tako sem se začela vrteti v začaranem krogu. S partnerjem se o tem nisva kaj veliko pogovarjala, saj ko sem rekla, da sem utrujena, sem dobila nazaj servirano: "kako pa to, saj si na porodniški, nimaš nobenih obveznosti, jaz sem pa cel dan za volanom, ponoči, grem in pridem enkrat popoldne ali pa celo zvečer. Veš kako je to naporno". Pa smo tudi doma zaključili to temo.

Mamice ko so na porodniški, pač ne morejo biti utrujene, saj nimajo nobenih urnikov in obveznosti. 

No tako vsaj mislijo nekateri. Mislim pa da vsaka mamica ve, da smo mamice vsaj na začetku, zelo natempirane. Ravno malo nebogljeno bitjece, nahraniš, že ga moraš previti, potem ga uspavaš in upaš da ti ne bo zaspal v naročju, saj kako ga boš pa dala v posteljico brez da ga zbudiš. 

Pri nas ne dnevni ne nočni počitki niso bili ravno dolgi, kakšnih 45 min mogoče če sem imela srečo uro in pol. Ampak v tem času je potrebno pripraviti, kaj za jest, kaj pospraviti, se končno preobleči iz pižame, se umiti. Včasih sem bila do 12h še v pižami, ali pa tudi kar cel dan, ker mi pač ni zneslo. Ko bi se lahko preoblekla je bila pa ura že 17h, pol se ni več splačalo.

V glavnem, šele ko sem se vrnila s porodniške (to je čisto nova tema, ki se je bom dotaknila drugič) oz. 3 leta kasneje sem se začela spraševati,  kje je tista vesela, pozitivna oseba, ki sem jo včasih poznala, zakaj sem še vedno tako utrujena, nejevoljna. Kaj je narobe z mano.

Tako sem se odločila da začnem malo raziskovati in sem našla tole:

Preveva vas nemoč, žalost, obup ali nimate volje do življenja.
Ne spomnite se, kdaj ste se zadnjič nasmejali. 
Slabo se počutite. Ste čisto brez energije. Imate občutke krivde. 
Ne uživate v stvareh, ki jih imate običajno radi. 
Veliko jokate (vse od jokavosti do nenadzorovanega ihtenja). Muči vas tesnoba in/ali napadi panike. Počutite se osamljeni. Težko se osredotočite. Pozabljate bolj kot običajno. 
Občutek imate, da niste dovolj dobri, da ste nesposobni, da ne zmorete več. 
Ne zanima vas, kaj se dogaja okoli vas. Otrok vas ne zanima ali nasprotno, preveč ste zaskrbljeni zanj.
Zdi se vam, da boste znoreli. Nadlegujejo vas bizarne ali tuje misli. 
Slabo spite ali se zelo zgodaj zbujate, neodvisno od otroka. 

TO JE POPORODNA DEPRESIJA

No jaz sem se našla v skoraj vseh teh točkah. In ja to je očitno TABU TEMA. saj se o tem skoraj nič ne govori. Šele potem ko sem ugotovila kako je z mano sem si lahko začela pomagati. O tem naslednjič.

Če se je katera našla v teh besedah, poišči sebe, najdi si pomoč in bodi spet srečna :)

Začetek oziroma konec

Pozdravljeni

Odločila se se da se lotim bloga, saj sem prišla do točke ko sem ugotovila, da sem se izgubila in da se moram ponovno poiskati.

Dobre štiri leta nazaj se mi je življenje postavilo na glavo, rodila sem zdravega sinčka po dolgih 21 urah poroda. Ko sva se s partnerjem odločila da bova imela otroka, sem imela tako lepo sliko kako bo vse skupaj, da bomo ena velika srečna družina, ki bo veliko skupaj, polna ljubezni, sreče itd.

No vsi vemo, eno so sanje in eno resničnost.

No kot sem že omenila sam porod je trajal kar 21 ur in seveda sem bila po njem izmučena, sine pa tudi in je takoj zaspal v mojem naročju še v porodni sobi. Tako sem bila srečna da sem ga imela končno v svojem naročju in da je bilo vsega tega konec.

Žal je partner kmalu po povečanju naše družinice izgubil službo, tako je bil 2 meseca na zavodu. S pomočjo sreče in njegove pridnosti je kmalu dobil službo, kot šofer. Žal je pa to pomenilo nedoločen urnik in stalna odsotnost. Tako sem ostala večina časa sama z novorojenčkom. Utrujena, zmozgana, neprespana.

Sem drugače po naravi zelo vesela in pozitivna oseba, ampak takrat se je nekaj spremenilo v meni. Vsak dan je bil dosežek, da sem se sploh oblekla, jedla, umila, da sem se zbrcala in šla s sinom ven, na zrak. Včasih sem se dobila s kakšno mamico, ki je bila vesela, nasmejana in sem se smejala še jaz, čeprav sem v sebi jokala. Vsak dan je bil za mene napor, komaj sem čakal da bo spet noč, da grem spat. Po drugi strani me je bilo pa strah noči, saj je to pomenilo vstajanje na skoraj vsako uro, saj sin ni bil ravno zaspanček. 

Ker je partner začenjal s službo okoli 3 zjutraj, seveda nisem mogla od njega pričakovati, da bo on kdaj vstal in ga nahranil. V glavnem on je šel v službo sredi noči in se vrnil proti večeru, seveda utrujen. Ker sem se zavedala da je utrujen nisem niti od njega pričakovala, da bo malo prevzel skrb za sina, da bi šla pod tuš ali pa da bi se ulegla za 10 minutk. Čeprav bi mu ga zdaj z lahkoto predala, konec koncev je tudi on njegov straš in bi si lahko utrgal nekaj minut in se podružil z njim.

No leta so minevala in jaz sem bila vedno bolj utrujena, sama za vse (na to se vrnem še v kakšni drugi objavi). 

Po dobrih treh letih se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila, da nekaj naredim in se znova poiščem. In tako se je moje iskanje začelo. 

Za pisanje tega sem se odločila predvsem da delim svojo zgodbo še s katero mamico, ki se je izgubila in bi se želela spet poiskati.

Kako je pa to potekalo, vam povem v naslednji objavi :)