Prvi koraki

Ko človek končno dojame kaj se z njim dogaja oziroma kaj je narobe, si lahko šele začne pomagati. Začetek je težak in tudi celotna pot ni vedno najlažja, pa vendar je z vsakim korakom malce lažje.

Tako sem se vprašala kako začeti. Ja le kako, Z MAJHNIMI KORAKI. Pa vendar se mora tudi dojenček najprej naučiti plaziti, preden se nauči hoditi. In sem sklenila, da se moram spet naučiti plaziti, da bom lahko shodila :)

Najprej sem se odločila, da se bom vsak dan vsaj enkrat nasmejala, kar je bilo na začetku kar težko. Čeprav imaš zraven to malo bitje, ki itak dela vseskozi kakšne "afnarije".

Potem da se bom pohvalila ko bom kaj naredila, pa tudi če samo za kakšno malenkost. Tako sem začela za vsako stvar, ki sem jo naredila poročati svojemu partnerju, v upanju, da dobim kakšno pohvalo. Na začetku mu je bilo kar malo čudno. Zato me je nekega dne vprašal, zakaj za vraga mu vedno govorim, kaj vse sem naredila. Pa se mu odgovorila: "Zato, da me boš kdaj tudi pohvalil. Mislim, da si to tudi zaslužim. Ne vem, da si to zaslužim."  Je bil kar malo začuden, meni se je pa vse skupaj zdelo super, sem se takoj počutila močnejše.

In ko nekaj čas vztrajaš z nasmehi in pohvalami, ti to tudi pride v navado. In vsak dan je bilo malo bolje. No pot je še dolga. Pa vendar sem zdaj videla tisto malo lučko na koncu tunela.

Ker pa sem bila še vedno tako zelo utrujena, lasje so mi še vedno odpadali, kot takoj po porodu (sem se že bala, da bom plešasta), sem šla do svojega zdravnika in me je zaradi golšavosti poslal na pregled ščitnice. Kjer so ugotovili, da imam izrastek in cisto na ščitnici in da mi tudi ona sama ne dela ravno najbolje. Tam so mi predlagali, da začnem uživati hrano z veliko joda, to je zaradi golšavosti. Tako sem počasi začela spreminjati prehrano. Ker še vedno ni bilo bolje, sem šla v lekarno in si kupila "stisnjenke iz alg" z dnevno količino joda. Ko sem jih jemala kakšen dober teden sem začela opažati, da imam končno nekaj več energije in vsak dan je bilo malo bolje.

V kontakt sem končno prišla tudi nazaj s prijateljicami, ki sem jih v času po porodu zanemarila. Redkokdaj sem si vzela čas zanje, vedno sem imela kakšen izgovor. In ker so res dobre prijateljice mi tega niso zamerile. Pogovori s prijateljicami so lahko pravi balzam za dušo, pa četudi se ne pogovarjaš o težavah. Seveda sem kdaj pa kdaj tudi pokritizirala svojega partnerja, taščo, tasta, tako pač je :) Včasih se je treba tudi malo "spihati".

Čas je bil za naslednji korak. Ker sem se že v "mladih" letih veliko ukvarjala s športom (žal sem se morala zaradi poškodb temu odpovedati), sem se odločila da bom začela s krajšo telovadbo vsak dan.
Doma imam že tako uteži, elastike in blazino za na tla. In tako ko je bil partner odsoten, sem si vzela 15-30 min časa da sem se malo razgibala. Ko je bil pa doma, sem pa to izkoristila in sem šla na hiter sprehod za 30 min. In to je bilo nekaj najboljšega, to je bila kot meditacija skupaj z psihoterapijo.

Med sprehodi sem se sprostila, bila sem samo jaz, brez obveznosti. Veliko stvari sem premlela v tem času, no to počnem še zdaj, le tempo je bistveno hitrejši, zdaj tečem :) Ja zaradi spremembe prehrane in redne vadbe sem toliko ojačala, da sem lahko kljub poškodbam lahko začela teči, nisem neki maratonec ampak vseeno moj utrip pospešim.

Po porodu mi je še kar nekaj kilogramov ostalo viška, oziroma jih še nikoli nisem imela tako veliko. Nikoli nisem bila suhica, ampak tako "popolnjena" pa še nisem bila.

Že večkrat sem opazila, da se ti včasih pojavijo ljudje v življenju, ki te ali kaj naučijo, mogoče ti njih, ali so ti enostavno v uteho. No jaz sem preko sodelavca spoznala nekoga, ki se ukvarja s prehrano, predvsem zdravo :). Ker sem se pri usklajevanju uravnotežene prehrane in seveda prevelike teže lovila, sem ga prosila za pomoč. z veseljem mi je svetoval in mi je glede na moje zdravstvene težave, predlagal česa naj se izogibam in kaj naj jem več. Za to pomoč sem še sedaj hvaležna.

Zdaj se lahko pohvalim, da sem od 1. avgusta pa do sedaj  prišla na meni normalno telesno težo, da ne govorim o količini energije, ki jo sedaj premorem, končno lahko dohajam sedaj štiriletnega sina. In tudi počutim se dobro v svoji koži.

Še vedno se držim rutine, da se nasmejem vsak dan vsaj enkrat, se pohvalim in redno si vzamem nekaj časa samo zase, čisto brez slabe vesti. Jaz sem v tej izkušnji spoznala, da sem močna oseba, ki se je sposobna imeti rada in tudi druge okoli sebe in to brezpogojno, še posebej svojega sina.

Ta izkušnja me je spremenila in zaenkrat še ugotavljam, kako in kaj, zato sem se tudi odločila za pisanje bloga. Vem pa da sem sedaj močnejša, zrelejša in mogoče malo modrejša :).

Vsaka mama potrebuje nekaj minut samo zase, se sprostiti. No to potrebuje vsak, še posebej v tem načinu življenja. Imeti se mora rada, ker če se imaš rada, si sposobna imeti rada tudi druge okoli sebe.

Jaz sem uteho in sprostitev našla v športu, katera druga jo bo pri branju knjige, druga pri ležanju v kadi, tretja ob kvačkanju.Vsaka mora pri sebi ugotoviti kaj je tisto, ki jo sprošča.

Bodite srečne in zadovoljne!