Začetek oziroma konec

Pozdravljeni

Odločila se se da se lotim bloga, saj sem prišla do točke ko sem ugotovila, da sem se izgubila in da se moram ponovno poiskati.

Dobre štiri leta nazaj se mi je življenje postavilo na glavo, rodila sem zdravega sinčka po dolgih 21 urah poroda. Ko sva se s partnerjem odločila da bova imela otroka, sem imela tako lepo sliko kako bo vse skupaj, da bomo ena velika srečna družina, ki bo veliko skupaj, polna ljubezni, sreče itd.

No vsi vemo, eno so sanje in eno resničnost.

No kot sem že omenila sam porod je trajal kar 21 ur in seveda sem bila po njem izmučena, sine pa tudi in je takoj zaspal v mojem naročju še v porodni sobi. Tako sem bila srečna da sem ga imela končno v svojem naročju in da je bilo vsega tega konec.

Žal je partner kmalu po povečanju naše družinice izgubil službo, tako je bil 2 meseca na zavodu. S pomočjo sreče in njegove pridnosti je kmalu dobil službo, kot šofer. Žal je pa to pomenilo nedoločen urnik in stalna odsotnost. Tako sem ostala večina časa sama z novorojenčkom. Utrujena, zmozgana, neprespana.

Sem drugače po naravi zelo vesela in pozitivna oseba, ampak takrat se je nekaj spremenilo v meni. Vsak dan je bil dosežek, da sem se sploh oblekla, jedla, umila, da sem se zbrcala in šla s sinom ven, na zrak. Včasih sem se dobila s kakšno mamico, ki je bila vesela, nasmejana in sem se smejala še jaz, čeprav sem v sebi jokala. Vsak dan je bil za mene napor, komaj sem čakal da bo spet noč, da grem spat. Po drugi strani me je bilo pa strah noči, saj je to pomenilo vstajanje na skoraj vsako uro, saj sin ni bil ravno zaspanček. 

Ker je partner začenjal s službo okoli 3 zjutraj, seveda nisem mogla od njega pričakovati, da bo on kdaj vstal in ga nahranil. V glavnem on je šel v službo sredi noči in se vrnil proti večeru, seveda utrujen. Ker sem se zavedala da je utrujen nisem niti od njega pričakovala, da bo malo prevzel skrb za sina, da bi šla pod tuš ali pa da bi se ulegla za 10 minutk. Čeprav bi mu ga zdaj z lahkoto predala, konec koncev je tudi on njegov straš in bi si lahko utrgal nekaj minut in se podružil z njim.

No leta so minevala in jaz sem bila vedno bolj utrujena, sama za vse (na to se vrnem še v kakšni drugi objavi). 

Po dobrih treh letih se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila, da nekaj naredim in se znova poiščem. In tako se je moje iskanje začelo. 

Za pisanje tega sem se odločila predvsem da delim svojo zgodbo še s katero mamico, ki se je izgubila in bi se želela spet poiskati.

Kako je pa to potekalo, vam povem v naslednji objavi :)