Tabu tema

Kot sem že v prejšnji objavi omenila, življenje se mi je obrnilo na glavo ko sem rodila.

Celo nosečnost sem se veselila, kako bom s tem bitjem uživala na porodniški, bova hodila na sprehode, se crkljala, čas naju ne bo omejeval, pač pa bo to čas ko se bom prepustila tej ljubezni in navezanosti med mamo in otrokom.

No, žal temu ni bilo tako. Vsak dan je bil borba zase. Ravno sem šla zvečer spati, pa sem že morala vstati in nahraniti to malo nebogljeno bitjece. Tako je bila vsaka noč tako doooolga, pa vendar prekratka, saj se nisem nič odpočila oz. naspala. 

Ker smo živeli v zelo majhnem enosobnem stanovanju, sem se vedno trudila, da ja ne bi zbudila partnerja, saj je moral na delo sredi noči. Čeprav sem včasih upala da ga bo jok zbudil in bo vstal on in ga on porihtal, mogoče samo enkrat, da bi lahko malce odspala. Vendar imajo moški očitno v sebi inštaliran neki filter, da pač ne slišijo otroškega joka ;). 

Tako smo šli na prvi redni sistematski pregled k pediatrinji. Pa me vpraša kako sem in ji odgovorim: "utrujeno in zelo čustveno". Pa mi dogovori: "ja to je pa normalno, saj ste ravno rodili, so malce hormoni zmešani". 

Pa greva s sinom spet čez par mesecev na redni pregled. Sin je super, dobro se razvija in me celo pohvali kako lepo skrbim za vse skupaj. Pa me spet vpraša, kako sem jaz. Pa ji spet odgovorim, da se počutim utrujeno, vendar z nasmeškom (saj mamice se morajo smejati in biti vesele, žal se jaz nisem počutila tako), pa vendar sem se nasmehnila. In mi odgovori: "ja očitno še niste čisto k sebi prišli, pustite, času čas".

No na naslednjem, pregledu me sploh ni več vprašala kako sem, najbrž moram biti pač OK. Jaz sem se pa kislo nasmihala, ker morajo biti mamice pač vesele.

In tako sem se začela vrteti v začaranem krogu. S partnerjem se o tem nisva kaj veliko pogovarjala, saj ko sem rekla, da sem utrujena, sem dobila nazaj servirano: "kako pa to, saj si na porodniški, nimaš nobenih obveznosti, jaz sem pa cel dan za volanom, ponoči, grem in pridem enkrat popoldne ali pa celo zvečer. Veš kako je to naporno". Pa smo tudi doma zaključili to temo.

Mamice ko so na porodniški, pač ne morejo biti utrujene, saj nimajo nobenih urnikov in obveznosti. 

No tako vsaj mislijo nekateri. Mislim pa da vsaka mamica ve, da smo mamice vsaj na začetku, zelo natempirane. Ravno malo nebogljeno bitjece, nahraniš, že ga moraš previti, potem ga uspavaš in upaš da ti ne bo zaspal v naročju, saj kako ga boš pa dala v posteljico brez da ga zbudiš. 

Pri nas ne dnevni ne nočni počitki niso bili ravno dolgi, kakšnih 45 min mogoče če sem imela srečo uro in pol. Ampak v tem času je potrebno pripraviti, kaj za jest, kaj pospraviti, se končno preobleči iz pižame, se umiti. Včasih sem bila do 12h še v pižami, ali pa tudi kar cel dan, ker mi pač ni zneslo. Ko bi se lahko preoblekla je bila pa ura že 17h, pol se ni več splačalo.

V glavnem, šele ko sem se vrnila s porodniške (to je čisto nova tema, ki se je bom dotaknila drugič) oz. 3 leta kasneje sem se začela spraševati,  kje je tista vesela, pozitivna oseba, ki sem jo včasih poznala, zakaj sem še vedno tako utrujena, nejevoljna. Kaj je narobe z mano.

Tako sem se odločila da začnem malo raziskovati in sem našla tole:

Preveva vas nemoč, žalost, obup ali nimate volje do življenja.
Ne spomnite se, kdaj ste se zadnjič nasmejali. 
Slabo se počutite. Ste čisto brez energije. Imate občutke krivde. 
Ne uživate v stvareh, ki jih imate običajno radi. 
Veliko jokate (vse od jokavosti do nenadzorovanega ihtenja). Muči vas tesnoba in/ali napadi panike. Počutite se osamljeni. Težko se osredotočite. Pozabljate bolj kot običajno. 
Občutek imate, da niste dovolj dobri, da ste nesposobni, da ne zmorete več. 
Ne zanima vas, kaj se dogaja okoli vas. Otrok vas ne zanima ali nasprotno, preveč ste zaskrbljeni zanj.
Zdi se vam, da boste znoreli. Nadlegujejo vas bizarne ali tuje misli. 
Slabo spite ali se zelo zgodaj zbujate, neodvisno od otroka. 

TO JE POPORODNA DEPRESIJA

No jaz sem se našla v skoraj vseh teh točkah. In ja to je očitno TABU TEMA. saj se o tem skoraj nič ne govori. Šele potem ko sem ugotovila kako je z mano sem si lahko začela pomagati. O tem naslednjič.

Če se je katera našla v teh besedah, poišči sebe, najdi si pomoč in bodi spet srečna :)