Iskanje sebe: Začetek oziroma konec

Iskanje sebe: Začetek oziroma konec: Pozdravljeni Odločila se se da se lotim bloga, saj sem prišla do točke ko sem ugotovila, da sem se izgubila in da se moram ponovno poiska...

Iskanje sebe: Tabu tema

Iskanje sebe: Tabu tema: Kot sem že v prejšnji objavi omenila, življenje se mi je obrnilo na glavo ko sem rodila. Celo nosečnost sem se veselila, kako bom s tem b...

Tabu tema

Kot sem že v prejšnji objavi omenila, življenje se mi je obrnilo na glavo ko sem rodila.

Celo nosečnost sem se veselila, kako bom s tem bitjem uživala na porodniški, bova hodila na sprehode, se crkljala, čas naju ne bo omejeval, pač pa bo to čas ko se bom prepustila tej ljubezni in navezanosti med mamo in otrokom.

No, žal temu ni bilo tako. Vsak dan je bil borba zase. Ravno sem šla zvečer spati, pa sem že morala vstati in nahraniti to malo nebogljeno bitjece. Tako je bila vsaka noč tako doooolga, pa vendar prekratka, saj se nisem nič odpočila oz. naspala. 

Ker smo živeli v zelo majhnem enosobnem stanovanju, sem se vedno trudila, da ja ne bi zbudila partnerja, saj je moral na delo sredi noči. Čeprav sem včasih upala da ga bo jok zbudil in bo vstal on in ga on porihtal, mogoče samo enkrat, da bi lahko malce odspala. Vendar imajo moški očitno v sebi inštaliran neki filter, da pač ne slišijo otroškega joka ;). 

Tako smo šli na prvi redni sistematski pregled k pediatrinji. Pa me vpraša kako sem in ji odgovorim: "utrujeno in zelo čustveno". Pa mi dogovori: "ja to je pa normalno, saj ste ravno rodili, so malce hormoni zmešani". 

Pa greva s sinom spet čez par mesecev na redni pregled. Sin je super, dobro se razvija in me celo pohvali kako lepo skrbim za vse skupaj. Pa me spet vpraša, kako sem jaz. Pa ji spet odgovorim, da se počutim utrujeno, vendar z nasmeškom (saj mamice se morajo smejati in biti vesele, žal se jaz nisem počutila tako), pa vendar sem se nasmehnila. In mi odgovori: "ja očitno še niste čisto k sebi prišli, pustite, času čas".

No na naslednjem, pregledu me sploh ni več vprašala kako sem, najbrž moram biti pač OK. Jaz sem se pa kislo nasmihala, ker morajo biti mamice pač vesele.

In tako sem se začela vrteti v začaranem krogu. S partnerjem se o tem nisva kaj veliko pogovarjala, saj ko sem rekla, da sem utrujena, sem dobila nazaj servirano: "kako pa to, saj si na porodniški, nimaš nobenih obveznosti, jaz sem pa cel dan za volanom, ponoči, grem in pridem enkrat popoldne ali pa celo zvečer. Veš kako je to naporno". Pa smo tudi doma zaključili to temo.

Mamice ko so na porodniški, pač ne morejo biti utrujene, saj nimajo nobenih urnikov in obveznosti. 

No tako vsaj mislijo nekateri. Mislim pa da vsaka mamica ve, da smo mamice vsaj na začetku, zelo natempirane. Ravno malo nebogljeno bitjece, nahraniš, že ga moraš previti, potem ga uspavaš in upaš da ti ne bo zaspal v naročju, saj kako ga boš pa dala v posteljico brez da ga zbudiš. 

Pri nas ne dnevni ne nočni počitki niso bili ravno dolgi, kakšnih 45 min mogoče če sem imela srečo uro in pol. Ampak v tem času je potrebno pripraviti, kaj za jest, kaj pospraviti, se končno preobleči iz pižame, se umiti. Včasih sem bila do 12h še v pižami, ali pa tudi kar cel dan, ker mi pač ni zneslo. Ko bi se lahko preoblekla je bila pa ura že 17h, pol se ni več splačalo.

V glavnem, šele ko sem se vrnila s porodniške (to je čisto nova tema, ki se je bom dotaknila drugič) oz. 3 leta kasneje sem se začela spraševati,  kje je tista vesela, pozitivna oseba, ki sem jo včasih poznala, zakaj sem še vedno tako utrujena, nejevoljna. Kaj je narobe z mano.

Tako sem se odločila da začnem malo raziskovati in sem našla tole:

Preveva vas nemoč, žalost, obup ali nimate volje do življenja.
Ne spomnite se, kdaj ste se zadnjič nasmejali. 
Slabo se počutite. Ste čisto brez energije. Imate občutke krivde. 
Ne uživate v stvareh, ki jih imate običajno radi. 
Veliko jokate (vse od jokavosti do nenadzorovanega ihtenja). Muči vas tesnoba in/ali napadi panike. Počutite se osamljeni. Težko se osredotočite. Pozabljate bolj kot običajno. 
Občutek imate, da niste dovolj dobri, da ste nesposobni, da ne zmorete več. 
Ne zanima vas, kaj se dogaja okoli vas. Otrok vas ne zanima ali nasprotno, preveč ste zaskrbljeni zanj.
Zdi se vam, da boste znoreli. Nadlegujejo vas bizarne ali tuje misli. 
Slabo spite ali se zelo zgodaj zbujate, neodvisno od otroka. 

TO JE POPORODNA DEPRESIJA

No jaz sem se našla v skoraj vseh teh točkah. In ja to je očitno TABU TEMA. saj se o tem skoraj nič ne govori. Šele potem ko sem ugotovila kako je z mano sem si lahko začela pomagati. O tem naslednjič.

Če se je katera našla v teh besedah, poišči sebe, najdi si pomoč in bodi spet srečna :)

Začetek oziroma konec

Pozdravljeni

Odločila se se da se lotim bloga, saj sem prišla do točke ko sem ugotovila, da sem se izgubila in da se moram ponovno poiskati.

Dobre štiri leta nazaj se mi je življenje postavilo na glavo, rodila sem zdravega sinčka po dolgih 21 urah poroda. Ko sva se s partnerjem odločila da bova imela otroka, sem imela tako lepo sliko kako bo vse skupaj, da bomo ena velika srečna družina, ki bo veliko skupaj, polna ljubezni, sreče itd.

No vsi vemo, eno so sanje in eno resničnost.

No kot sem že omenila sam porod je trajal kar 21 ur in seveda sem bila po njem izmučena, sine pa tudi in je takoj zaspal v mojem naročju še v porodni sobi. Tako sem bila srečna da sem ga imela končno v svojem naročju in da je bilo vsega tega konec.

Žal je partner kmalu po povečanju naše družinice izgubil službo, tako je bil 2 meseca na zavodu. S pomočjo sreče in njegove pridnosti je kmalu dobil službo, kot šofer. Žal je pa to pomenilo nedoločen urnik in stalna odsotnost. Tako sem ostala večina časa sama z novorojenčkom. Utrujena, zmozgana, neprespana.

Sem drugače po naravi zelo vesela in pozitivna oseba, ampak takrat se je nekaj spremenilo v meni. Vsak dan je bil dosežek, da sem se sploh oblekla, jedla, umila, da sem se zbrcala in šla s sinom ven, na zrak. Včasih sem se dobila s kakšno mamico, ki je bila vesela, nasmejana in sem se smejala še jaz, čeprav sem v sebi jokala. Vsak dan je bil za mene napor, komaj sem čakal da bo spet noč, da grem spat. Po drugi strani me je bilo pa strah noči, saj je to pomenilo vstajanje na skoraj vsako uro, saj sin ni bil ravno zaspanček. 

Ker je partner začenjal s službo okoli 3 zjutraj, seveda nisem mogla od njega pričakovati, da bo on kdaj vstal in ga nahranil. V glavnem on je šel v službo sredi noči in se vrnil proti večeru, seveda utrujen. Ker sem se zavedala da je utrujen nisem niti od njega pričakovala, da bo malo prevzel skrb za sina, da bi šla pod tuš ali pa da bi se ulegla za 10 minutk. Čeprav bi mu ga zdaj z lahkoto predala, konec koncev je tudi on njegov straš in bi si lahko utrgal nekaj minut in se podružil z njim.

No leta so minevala in jaz sem bila vedno bolj utrujena, sama za vse (na to se vrnem še v kakšni drugi objavi). 

Po dobrih treh letih se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila, da nekaj naredim in se znova poiščem. In tako se je moje iskanje začelo. 

Za pisanje tega sem se odločila predvsem da delim svojo zgodbo še s katero mamico, ki se je izgubila in bi se želela spet poiskati.

Kako je pa to potekalo, vam povem v naslednji objavi :)